Hitrost povezave s spletom je pogosto ključnega pomena, ko se odločamo za pakete ponudnikov telekomunikacijskih storitev. A čeprav je tam hitrost običajno povsem jasno navedena, ne moremo vedno pričakovati takšnih hitrosti – na to, kako hiter bo internet, namreč vplivajo še nekateri dejavniki, navsezadnje tudi omejitve pri opremi, ki jo uporabljamo. Ni torej le ponudnik povezave kriv za to, da morda ne dosegamo pričakovanih hitrosti, sploh pri sodobnih optičnih omrežjih, ki s svojimi zmogljivostmi pogosto presegajo možnosti, ki jih še dopuščajo računalniki in mobilni telefoni. Internet bo le toliko hiter, kot to dopušča najšibkejši člen v povezavi. To ni nujno ponudnik, temveč pogosto višjih hitrosti ne dopuščajo računalniki – mrežne kartice v računalnikih so bile še do nedavnega izdelane po standardu, ki dopušča prenos do 100 megabitov podatkov na sekundo, medtem ko so teoretične hitrosti optike lahko tudi 10x višje. Prav tako je počasnejši brezžični internet, še posebej pri dostopu preko mobilnih telefonov in drugih naprav, ki ne morejo izkoristiti celotne pasovne širine, ki jo sicer imamo na voljo.
Kazalo vsebine
Kako zagotoviti kar najhitrejši internet?
Seveda je pametno pri ponudniku telekomunikacijskih storitev izbrati hiter internet, da se izognemo omejitvam na njihovi strani. A nato moramo poskrbeti, da lahko s svojo opremo te hitrosti tudi dejansko dosegamo. Prepričamo se, da ima računalnik ustrezno mrežno kartico, običajno takšno, ki dopušča gigabitne hitrosti. Enako velja za druge komponente v sistemu, predvsem za modem ali router ter tudi za kable, ki morajo biti ustrezne kategorije, praviloma izbiramo kategorijo 5e ali višjo. Tako lahko pričakujemo, da bo internet tudi v praksi dosegal obljubljene hitrosti oziroma se vsaj izognemo omejitvam, ki bi izvirale iz neustrezne opreme. Še vedno se lahko zgodi, da bo treba urediti še nastavitve programske opreme, ki internet pravzaprav koristi, torej moramo biti pozorni tudi na to.
