Les je naraven material, ki ga pridobivamo s sečnjo različnih drevesnih vrst. Drevesa so se že zgodaj oblikovala v obliko, ki jo poznamo danes. Velika višina in razvejanost krošnje sta bili velika evolucijska prednost, ki so jo drevesa s pridom izkoriščala. Na tak način so lažje prišla do svetlobe, kot ostale rastline, ki so rastle bolj pri tleh.
Vendar pa sama višina in velikost še nista garancija za uspeh rastline. Potrebna je tudi ustrezna podpora, da se rastlina oziroma drevo ne podre. Tako so s povečevanjem višine iz zelenih rastlin kmalu nastale prve olesenele. Za razliko od zelnatih rastlin imajo olesenele rastline veliko bolj zgoščena celulozna vlakna, ki so sposobna prenašati velike obremenitve in imajo tudi to lastnost, da se njihova trdnost z obremenitvijo do določene mere še poviša. Celulozna vlakna med seboj povezuje lignin, ki skrbi tudi za prožnost in obstojnost lesnega materiala.
Drevesa so torej lesene konstrukcije, kjer en sredinski nosilni element nosi veliko težo. Ljudje so hitro prenesli ta princip v svoj prid in začeli graditi hiše, strehe in druge lesene konstrukcije. Poleg velike trdnosti pa les odlikuje tudi prožnost, ki pa še nekoliko bolj variira med posameznimi drevesnimi vrstami. Za konstrukcijske elemente, je po navadi primeren bolj prožen les, saj trdnost daje že sama konstrukcijska povezava lesnih elementov. Vseeno pa so tudi določene vrste trdega lesa primerne za lesene konstrukcije.
V praksi se za lesene konstrukcije najbolj uporablja les smreke in jelke. Tudi hrast, bukev in drugi malo trši lesi so primerni, vendar jih ne uporabljamo toliko zaradi težje obdelave. Seveda pa je tu še preprosto dejstvo, da je les bukve in hrasta bistveno težji od smrekovega. Lesene konstrukcije iz težjih vrst lesa se zato uporablja le za večje, dražje in bolj mogočne objekte.
